Motilec-satira Hansla Hohlleiterja
So radioamaterji, ki preprosto negujejo svoj konjiček. In je Egon Eilmeldung, OE0EGN, ki piše svetovno zgodovino. Vsaj v svojem lastnem dojemanju, ki je — to mu je treba priznati — izjemno stabilno.
Egon se je pred nekaj leti priselil — od svoje predčasne upokojitve, natančneje — v dolino nekje v gorah, ki je iz čiste človekoljubnosti ne bomo poimenovali. Odtlej dolina ni več ista. Ne zato, ker bi se karkoli spremenilo v pokrajini, ampak ker tam zdaj živi nekdo, ki ima vsak sončni vzhod za poročilo o stanju.
In predčasna upokojitev pri tem ni podrobnost, temveč temelj celotnega obratovanja. Egon ima, kar drugim v dolini manjka: čas. Neomejeno. In tega časa ne vlaga v vrt, ne v vnuke, ne v tisti edini antenski projekt, ki ga napoveduje že leta — ampak v celoti v svojo vlogo poveljnika postaje. Medtem ko drugi sedijo v službi, Egon drži položaj: piše poročila o stanju, nadzoruje nevihtno situacijo, posodablja poročila o stanju in za vsak primer napiše še eno poročilo o stanju. Kjer imajo drugi konjiček, ima Egon redno zaposlitev — neplačano, samooklicano in opravljano z vestjo, ki bi si jo želeli za kaj bolj koristnega.
Kajti Egon ne oddaja. Egon obvešča. Razlika mu je sveta. Normalen človek bi zjutraj prišel na rundo in rekel: „Dobro jutro, lepo vreme danes." Egon ne. Egonov jutranji pozdrav se bere kot dnevni ukaz iz štaba, ki ga pozna samo on: „Dobro jutro — danes se začne velik dogodek svetovnega pomena, na katerem bom sodeloval z ene svojih postaj. Prosim, vzemite si čas." Kar sledi, ni vabilo. Je mobilizacija.
In tu pride prava poanta: Egonovih poročil o stanju sploh ne razdeljuje Egon. To prevzame njegov vodja. Egon obvešča — in nekje sedi vestna duša, ki vzame vsako posamezno obvestilo in ga zlije v prav vse kanale: v klubsko skupino, na drugi seznam, v tretjo skupino, ki je bila pravzaprav namenjena field dayem, in za vsak primer še po e-pošti vsem, ki jih lahko doseže. Trije kanali, isto sporočilo, štirikrat na dan. In najboljše pri tem: nihče ne razume, kaj naj bi sporočilo pravzaprav povedalo. Med „Postaja Alpha", „nevihtna situacija", „naprej pomaknjeno" in „prosimo, upoštevajte" se edina informacija, ki bi štela — namreč ali je treba zdaj kaj storiti ali ne — popolnoma izgubi. Prebereš trikrat, odložiš telefon in veš točno toliko kot prej: nič. Brez svojega razdeljevalca bi bil Egon mož, ki v svoji vrtni uti narekuje dnevne ukaze deževnici. Z njim je oddajnik brez sprejemnika, a s polno pokritostjo.
Egonu so najljubši tekmovalni konci tedna, ko gre v eter avstrijska HQ postaja. Ne zato, ker bi ljubil radioamaterstvo kot šport — ampak ker ima končno format, ki ustreza njegovi samopodobi: svetovno prvenstvo. Normalen OM bi rekel: „Danes bom oddal nekaj točk." Egon reče: „Sodeloval bom s postaje in po potrebi priskočil na pomoč na drugih pasovih, če bo nevihtna situacija v drugih deželah to zahtevala." To si je treba pustiti stopiti na jeziku. Nevihtna situacija. V drugih deželah. Egon sedi v svoji vrtni uti in se drži v pripravljenosti, da sam reši nacionalni tekmovalni rezultat, če bi na Štajerskem posvetilo. Civilna zaščita naroda, zgrajena na eni G5 in obilici samopoveličevanja.
Če že govorimo o postaji. Egon nima enega shacka. Egon ima postaje. Množina. In vsaka nosi kodno ime, kot bi bil nastanjen v tajnem bunkerskem programu. „Postaja Alpha" — to je v resnici klubska postaja zgoraj pri vršni koči, biser društva, ki so ga generacije radioamaterjev s srčno krvjo zgradile, negovale in kos za kosom nanosile na goro. Za vse druge je to ljubljena klubska postaja, kraj, na katerega se povzpneš in h kateremu je vsak nekaj prispeval. Za Egona je „Postaja Alpha", njegovo naprej pomaknjeno poveljniško mesto, ki ga v svojih poročilih o stanju tako samoumevno prisvaja, kot bi kočo lastnoročno postavil na vrh. Njegova druga „postaja" je potem spet bolj poštena: lesena utica ob deževnici, ki se „naprej pomaknjena postaja" imenuje le zato, ker Egon stoji pred njo. Toda „s Postaje Alpha bom sodeloval na 80 metrih v telegrafiji" pač zveni kot poveljniško središče in ne kot klubska koča, in prav na to Egonu gre. Vedno.
Svoj pogled na svet je prinesel iz stare domovine in ne zamudi priložnosti, da ga deli. Izpit je opravil „seveda v Nemčiji" — zakaj, izda z večpomenskim nasmeškom, ki naj bi namigoval, da je bil avstrijski prelahek. Na velikem tekmovanju hvali nemško HQ postajo do neba: „Pri njih so domače postaje bistven dejavnik v rezultatu", pravi, in iz tega se sliši tiho razočaranje, da Avstrijci tega še niso povsem dojeli. Egon načelno meri OE ob DL. OE načelno izgubi. In Egon je načelno edini, ki to odkrito pove — meni Egon.
Najlepše je, ko pride obisk. Obisk pri Egonu ni kava med prijatelji. Je državniški obisk, in Egon je šef protokola, tiskovni urad in gostitelj v eni osebi. Tedne prej to napove na rundi, s tonom, kot da prihaja delegacija: „Prijateljski radijski specialisti iz Porenja" naj bi bili na počitnicah v Avstriji in bi mu izkazali čast. Gost bo prinesel prenosno satelitsko postajo in predstavil obratovanje prek nizko letečih satelitov. Kdor ima interes, naj se zbere. Prelet bo — Egon pripisuje temu ugotovitvi največji pomen — na minuto natančen, in to minuto izgovori tako slovesno, kot da je od nje odvisna usoda Zahoda. Egon navaja ure načelno na sekundo natančno, kajti nenatančnost je nekaj za ljudi, ki nimajo postaj.
Kar Egon pri vsem tem nikoli ne omeni: da je gost pravzaprav zanimivi človek. Pravi radijski prijatelj, ki zares nekaj zna, ki potrpežljivo postavi svojo postajo, vsakomur razloži anteno in se veseli vsakega poslušalca. Ob tem možu stoji Egon kot turistični vodnik ob Grand Canyonu: glasen, odvečen in trdno prepričan, da so ljudje prišli zaradi njega.
In potem, seveda, vrhunec vsake Egonove prireditve, pravi cilj za vsemi postajami, kodnimi imeni in poročili o stanju: razčlemba pri gostilničarju. „Zatem gremo na razčlembo", piše Egon, s pomežikujočim emojijem, ki naj bi izdal, da ima tudi smisel za humor. Nima ga. Ima pa svojo mizo stalnih gostov, in tam ima govor, ki ga je na rundi napovedal že trikrat: o tekmovanju, ki ga je odločil on, o nevihtah, ki jih je odbil on, in o satelitih, ki so bili točni, ker je on tako hotel.
Domačini v dolini so z Egonom medtem sklenili tih mir. Pustijo ga oddajati njegova poročila o stanju, pridno rečejo „hvala Egon", in ko konča, zavrtijo VFO petindvajset kilohercev naprej, kjer poteka prava runda — tista, na katero Egon nikoli ne pride, ker ima zanj premalo formata. Tam se pogovarjajo o antenah, o field dayih, o otrocih, ki prvič smejo držati mikrofon. Povsem brez kodnih imen. Povsem brez svetovnega prvenstva. Kar tako.
Hanslov sklep: Egon Eilmeldung je iz lepega konjička naredil frontni odsek, ki ga brani samo on, proti sovražniku, ki ga vidi samo on. Žalostno ni to, da hoče biti pomemben — to hočejo mnogi. Žalostno je, da pri tem spregleda edine, ki bi ga zares potrebovali: sosede, ki so preprosto iskali prijetnega človeka na frekvenci. Za pripadnost ne potrebuješ postaje. Potrebuješ le sposobnost poslušanja. Prav tega se Egon nikoli ni naučil — vedno je bil na oddaji.
Vse osebe, klicni znaki in postaje v tem prispevku so povsem izmišljeni. Vsaka podobnost z živečimi radioamaterji je čisto naključna, kolikor se nihče ne čuti nagovorjenega — in namerna, kolikor se. Avtor ne prevzema odgovornosti za spontano samospoznanje.
Obvestilo o preglednosti
Ta članek je bil raziskan in napisan s podporo UI (Claude, Anthropic). Uporabljene ilustracije so bile, če ni navedeno drugače, ustvarjene z UI (ChatGPT/DALL·E, OpenAI). Uredniška odgovornost in vsebinski pregled sta pri uredništvu oeradio.at. Povratne informacije — tudi s postaje — so dobrodošle na [email protected].
