30 aktivacij
(~3000 km / ~38 ur čiste vožnje)
Moje življenje trenutno sestavljata služba in radio. No, poleti kot učiteljica pravzaprav samo radio. Zasebnega življenja tako rekoč nimam več. Svojo okolico sem že okužila z radioamaterskim besediščem in celo babica moje hčerke me ne vpraša več "Kako si?", ampak "Od kod boš danes delala zveze?", namesto "Lepe počitnice" pa dobim "Dobre radijske zveze". Moja starejša sestra obožuje APRS Tracker, da lahko vedno preveri, ali sem še živa, en drag prijatelj, ki ni radioamater, pa mi kdaj napiše "Turrach javlja 5.9 periodično! seventythreeee". Isti me tudi vse pogosteje kliče YLSi.
Pravzaprav se moj moto vedno glasi "Zakaj bi bilo lahko, če gre tudi težko". Zdaj pa enkrat obrnemo ploščo. Do zdaj mi je šlo na prvem mestu za hojo v hribe - vseeno kako dolgo, daleč, visoko ali težko - in šele na drugem za radio. Po približno 50.000 pozitivnih višinskih metrih, ki jih imam letos v nogah, pa predvsem moja kolena vpijejo po premoru. Smolnato mazilo in mazilo iz gabeza nekako ne zaležeta več, da bi bolečine spravila pod nadzor.
Torej popoln čas, da začnem načrtovani radijski roadtrip. Vse naj bi se vrtelo okoli aktivacije treh štiritisočakov v Švici. Ta projekt s francosko prijateljico načrtujem že od januarja. Termin je določen za sredino avgusta. Dva tedna prej gorski vodnik turo odpove, ker postajajo ledeniške razpoke vse nevarnejše. Breithorn, Pollux in Castor nadomesti z drugo štiridnevno turo. Ker pa zame ni zraven niti enega samega vrha SOTA, odpovem jaz.
Moj trip se pravzaprav začne že 8. 8. s Fielddayem 69. Tisti dan se z vso kramo odpeljem proti Koralpe, aktiviram Gr. Speikkogel, Moschkogel in Handalm ter se odpeljem še malo naprej na Fieldday Štajercev. Žal ne dobim priložnosti, da bi k znanim glasovom videla tudi obraze. OE6TNO Jürgen je tam celo ob istem času kot jaz, pa nama vseeno uspe, da se ne srečava. Tudi ostati ne morem dolgo, ker isti dan pot vodi naprej na Dunaj. Šest ur vožnje z avtom na dan mi za začetek povsem zadostuje. Eno noč ostanem na Dunaju in 9. 8. ob 7. uri že spet sedim v avtu.
1. dan (9. 8.) - Bavarski gozd
- Brotjacklriegel (DM/BW-012)
- Fürberg (DM/BW-324)
- Eschenberg (DM/BW-271)
- Kronberg (DM/BW-263)
Nekaj vrhov v Bavarskem gozdu si čisto naključno izberem šele prejšnji večer okoli 22. ure. Tam gori je namreč izbire na pretek in številni desettočkovni vršički so preprosto premamljivi, da ne bi naredila ovinka do njih. Nikakor pa si ne vzamem časa, da bi turo zares načrtovala. Huda napaka, kajti račun mi predložijo že na 1. vrhu (Brotjacklriegel). Ogromen motilec mi takoj pokvari prvo aktivacijo v Nemčiji. Mic Gain zavijem na 90 % in celo najmočnejše postaje pri preletavanju frekvenc slišim izjemno tiho. DC0RB Wolfgang me reši pred popolnim polomom in najkasneje od zdaj naprej sem zelo hvaležna za njegove nasvete.
Kako hitro si lahko na hribu z 10 točkami zgoraj in spet spodaj! Naravnost očarana sem. Napovedane čase iz alertov prekašam, ne da bi se morala priganjati, in mi niti ni treba jesti med hojo, kot sicer.
Vrhova 2 in 3 (Fürberg, Eschenberg) me spet pomirita in vesela sem, da sta v gozdu, kjer je senca. Moj vrhunski QSO je s IN3KSK Paolom, ki mu iz Bocna z 10 W in raportom 57 uspe priti do mene v Bavarski gozd.
In ko mi za povrhu uspe še Kronberg in sproščeno sedim na klopci poleg vršnega križa, je moj zaključek ob koncu 1. dneva: samo 500 višinskih metrov za 4 vrhove in nobenih bolečin. Zato pa se počutim skrajno neumno, ker si točk pravzaprav nisem zaslužila. Moj prijatelj, ki ni radioamater, pravi, da bi me moralo biti sram, ker na teh krtinah beračim za točke. In saj nima neprav. Če si sicer navajena po nekaj ur vzpona, se ti te točke ne zdijo samo poceni, ampak kar podarjene. Najkasneje 5. dan mislim drugače, kajti roadtrip z veliko aktivacijami, hudo vročino in veliko kilometri vožnje je vsekakor naporen.
2. dan (10. 8.) - Schwäbische Alp
- Römerstein (DM/BW-078)
- Herrenwald (DM/BW-852)
- Burg Hohenzollern (DM/BW-846)
Po noči nekje sredi gozda gre ob 6.30 spet naprej - nekaj več kot tri ure vožnje po nemški avtocesti. Celo smart me pri 150 km/h prehiti po levi. Osem let sem to progo večkrat na leto prevozila iz Francije v Avstrijo, ko sva s hčerko živeli v Burgundiji. Osem let sva med vožnjo z avtoceste komajda sploh zapeljali. In po osmih letih spet v Avstriji mi končno uspe, da se spet odpeljem proti svojemu drugemu domu, in izkoristim vsako priložnost, da končno malce odkrijem pokrajine stran od avtoceste. Spet enkrat obožujem Sotlas zaradi tega.
Tudi v Schwäbische Alb si vrhove izberem čisto random, pri čemer najprej naletim na Burg Hohenzollern in vse ostalo načrtujem okoli njega. Na Römersteinu sem po 10 minutah vzpona sama na travniku z žarom in med delom zvez uživam v popolnem miru. Naprej gre proti Herrenwaldu - 5 minut sestopa, 30 minut vožnje z avtom, 20 minut vzpona, postaviti in delati zveze sredi gozda. Oblaki izgledajo malce grozeče, a šele na parkirišču začne rahlo deževati. Med vožnjo do Burg Hohenzollern je tudi nad gradom videti precej črno. Vseeno, če ne bom mogla delati zvez, si bom pa grad ogledala.
Rečeno, storjeno. Parkiram, kupim vstopnico, 15 min hoje navzgor. V gradu vržem EndFed čez grajsko obzidje in se trudim, da nikomur ne bi bila v napoto. Kljub temu me večkrat ogovorijo zaradi mojega ribarjenja. SWR je nekoliko visok in zaradi debelega grajskega zidu tudi ne pridem v vse smeri. Po treh trdo priborjenih QSO-jih spet začne deževati in hitro pospravim. Pod nekim drevesom potegnem ven ročno postajo in se oglašam kakšnih 100-krat, dokler se me končno ne usmilita dva upokojenca in odgovorita. Zato pa sta pogovora toliko prijetnejša in eden mi z goro Belchen da namig za naslednji dan v Schwarzwaldu.
Dokler dež ne mine, naredim krog po vseh nadstropjih gradu, na parkirišču pa poiščem Belchen in tokrat premislim, da bi aktivirala DM/BW-001, 002 in 003. Pod Feldbergom (001) postavim tabor in na svojo žalost ugotovim, da je tudi tu spet oddajnik na vrhu.
Avto je hitro spet preurejen v spalnico. Podreti sedeže, napihniti blazino, nekaj skuhati, pojesti, umiti zobe, napisati zapiske, ušesni čepki noter, spati. Čim preprosteje, tem bolje.
3. dan (11. 8.) - Schwarzwald
- Feldberg (DM/BW-001)
- Herzogenhorn (DM/BW-002)
- Belchen (DM/BW-003)
- Le Molkenrain (FL/VO-017)
Ker sem danes že na kraju samem, sem lahko po sončnem vzhodu in zajtrku že ob 8. uri QRV na 1. hribu. Udobno sem odkorakala tistih 15 min vzpona do vrha. Počasi se navajam na te luksuzne vzpone.
Ob tej uri ne pričakujem kaj dosti in presenečena sem, da je vendarle nekaj že znanih glasov QRV na 20 m, kot SQ9CWO Jan, SM4VBO Stefan, EA3EVL Pablo, DL9NCI Georg, HB9DIZ Markus (ki me prek Signala „spremlja“ ves trip) ali F4WBN Christian (z mojim standardnim raportom 59). To me zelo veseli, in ko potem s švicarskim gornikom Renéjem HB9NBG smem opraviti še povsem prijeten in dolg QSO na 2 m, sem sploh čisto navdušena. Priporoči mi nekaj tritisočakov v Švici, ki si jih zapišem za vrnitev iz Francije.
Naprej gre do 002. Tu je vzpon s 35 minutami za odtenek daljši, pričakata pa me ogromen vršni križ in klopca za sedenje in logiranje. Signal ni vedno posebej dober, a spotanje mi vsakič nekako uspe.
Gremo na 003, kjer me gondola popelje navzgor in ostane samo še 15 minut vzpona.
V gondoli navzgor si ogledujem, kaj bi lahko prinesel naslednji dan. Na Sotlasu podrsam naprej proti zahodu in poiščem Le Grand Ballon v Alzaciji. Hitro najdem še nekaj drugih gričev in tadá, naslednji dan je načrtovan.
Tako velika pomoč je, če na Sotlasu najdeš track. To ti prihrani toliko časa in res sem hvaležna za to. Prav zato tudi sama vedno naložim tracke in opise oziroma fotografije, če jih še ni. Skupaj to nikakor ni malo dela (vsaj pri mojem številu aktivacij), a upam, da se bo komu track potem zdel tako koristen, kot se zdi meni.
Zaradi kratkih časov hoje so trije vrhovi aktivirani hitreje od načrtovanega in potovanje gre naprej proti Franciji. Vozim po čim manj avtoceste in postanem skrajno sentimentalna, ko sem končno na francoskih tleh. Skoraj dva dni se ne morem umiriti in se nenehno borim s solzami - tudi med delom zvez.
Ker na parkirišče, kjer nameravam spati, prispem že dve uri pozneje, se še enkrat odpravim na pot in sem po 20 minutah na Molkenrainu. S tem aktiviram svoj prvi francoski vrh. Propagacija ni posebej dobra, a vseeno nanese 6 QSO-jev.
4. dan (12. 8.) - Alzacija
- Le Grand Ballon de Guebwiller (FL/VO-001)
- Le Storkenkopf (FL/VO-078)
- Klintzkopf (FL/VO-079)
- Le Lauchenkopf (FL/VO-081)
Zdaj sem pa sploh sredi prave dežele cvetja in medu, kar se vzponov tiče. Do vsakega od načrtovanih vrhov se hodi največ 20 minut.
Danes sem po 4. vrhu celo že ob 14.45 spet pri avtu. Zlahka bi se iztekla še dva vrhova (hi). Raje imam čilan popoldan, vključno s kopeljo v divjem potoku in siesto sredi gozda na pikniški odeji. Vrhunec 1 dneva: na cesti od 2. do 3. vrha me pri 60 km/h navzdol prehitita dva kolesarja. Vrhunec 2: pred 4. vrhom naletim na F4SCQ Laurenta, s katerim delam zveze že na prejšnjih vrhovih in tako takoj pridem tudi do enega complete v Franciji, saj je dvakrat en vrh pred menoj. Poklepetava kakšnih 20 minut in vesela sem, da končno enkrat naključno na hribu srečam drugega radioamaterja.
5. dan (13. 8.) - Alzacija
- Rothenbachkopf (FL/VO-080)
- Le Rainkopf (FL/VO-170)
Spim tako dobro, da se zbudim šele ob 7.30. Prvi alert je nastavljen za 8.30. Ker tega tako ali tako ne bom več ujela, se sploh ne priganjam. Delo zvez na tekočem traku gre danes na živce celo meni, ampak zdaj sem pač že tu. Dva vrhova naredim še v Alzaciji, potem mi je dovolj. Raje si pogledam, ali kje v Franciji najdem hrib za prvo aktivacijo.
Moj 1. vrh danes je najbrž prava vroča točka za jadralne padalce, kajti ves (radijski) čas mi letajo nad glavo.
Zdržati se da samo v senci, planinski travniki tu pa so čisto rjavi in izredno suhi.
Kako kolesarji in tekači v opoldanski vročini zdržijo na tukajšnjih alpskih cestah, mi je uganka. Po skoraj treh urah aktiviranja na Rainkopfu na pripekajočem soncu se omahujoč vlečem proti avtu tudi sama.
Vročina je brutalna in spet se uležem v isti potok kot prejšnji dan. Po tem daljšem ohlajevalnem premoru v potoku gre pri 40 stopinjah po avtocesti naprej proti Burgundiji.
Po 4.30 vožnje spet spim sredi gozda, 10 minut od kraja, kjer naslednji dan startam. Zadnji vrhunec: dva dolga, debela utrinka, ki ju okoli 23. ure ujamem skozi zadnje okno.
6. dan (14. 8.) - Parc Naturel du Morvan
- Tureau des Grands Bois (FL/VL-003)
- Haut Folin (FL/VL-001)
- Mont Prenelay (FL/VL-022)
- Mont Beuvray (FL/VL-002)
Narodni park Morvan poznam s plezanja in zelo se veselim dela zvez. Danes se spomnim, da sem pravzaprav imela hude bolečine v kolenih. Aleluja, teh zdaj ni več! Po drugi strani pa noben hrib tam, kjer od zdaj aktiviram, ni več višji od 900 m, in vse od začetka radijskega tripa lahko hodim delat zveze v tekaških copatih namesto v pohodnih čevljih.
Dan se začne kar obetavno, ko mi lokalni poštar zaželi lepo turo, neka gospa pa mi iz svoje hiše zaželi dobro jutro. Ampak kaj naj rečem - spet oddajnik na vrhu. Delo zvez gre le počasi naprej in na 2 m slišim več postaj, ki mene absolutno ne slišijo. Kaj se da, začne deževati in spet vse pospravim.
Na Haut Folinu lahko anteno sploh postavim kar poleg avta in delam zveze na parkirišču. Zato pa je na Mont Preneleyju spet malo več hoje. Tu izvira reka Yonne in gozd je tipičen za Morvan. Mešanica začaranega in uročenega, kjer mah raste po drevesih navzgor in bi lahko škratje in palčki vsak hip skočili izza kakšnega debla. Na 2 m imam nekaj protipostaj in se moram nasmihati, kajti očitno strašno radi klepetajo in moji QSO-ji trajajo celo večnost. Prejšnji dan sem dobila idejo, da si prek aprs.fi zapišem nekaj lokalnih klicnih znakov in jim nato prek QRZ pišem s prošnjo, naj sporočilo posredujejo naprej, če bi kdo želel delati zveze z mano. Čeprav je na zadnjem hribu Beuvray skoraj 40 stopinj, me najbolj veselijo prav ti lokalni kontakti. Pri vsaki aktivaciji se na 2 m oglasi kdo drug.
Pozno popoldne se odpeljem še 1.30 proti kraju Charolles. Tu sem pustila pol svoje duše, ko sem se leta 2018 s hčerko preselila nazaj v Avstrijo. Spim pri prijateljih in seveda spet postanem precej nostalgična. Srce pa me boli predvsem zato, ker je sicer tako lepa zelena pokrajina čisto rjava in ožgana.
7. & 8. dan (15. + 16. 8.) - Charollais, Brionnais
- Grande Roche (FL/VL-105)
- Mont Saint Cyr (FL/VL-030)
- Butte de Suin (FL/VL-039)
- La Mère Boitier (FL/VL-031)
V svoji naivnosti mislim, da bom lahko aktivirala dva vrha na dan in se popoldne oziroma zvečer še dobila s prijatelji. Povedala sem samo dvema, da sem v okolici. No ja, novica se očitno razširi kar sama od sebe, in po dveh dneh ter opičji vročini 40 stopinj mi je vrveža (pa naj je še tako dobronameren) preveč in spet zbežim. Preveč socialnih stikov me popolnoma preobremeni.
Vrhunec 1 aktivacij na območju Charollais-Brionnais: ko sem na Butte de Suin, se osebno oglasi F4ELU Roger. S tega vrha imam kar 10 QSO-jev na 2 m, kar me zelo veseli, in od zdaj naprej sem najbrž tudi v okolici znana, kajti moje sporočilo se je očitno razširilo po družbenih omrežjih.
Vrhunec 2 z vrha La Mère Boitier je S2S na 2 m in 70 cm s 212 km oddaljenim HB9HCS Stefanom. Ta se ga veseli prav tako kot jaz.
Zdaj pa je teh hribčkov dokončno dovolj. Moj najljubši prijatelj mi napiše: "En 600-ak in en 758-ak v enem dnevu - je to v tvojih letih sploh še pametno?"
No prav, potem pa mora spet biti nekaj pametnega. Na Sotlasu se zazoomam v morje rdečih pik v francoskih Alpah in ciljno iščem hrib za prvo aktivacijo. Kar hitro ga najdem. Le Grand Coin, 2.730 m visok, 1.200 višinskih metrov, 4 ure vzpona. To pa že zveni bolj pametno kot 600 m in 758 m.
3.15 vožnje z avtom, na avtocesti mimo gorečega tovornjaka, ki leži počez čez cesto, premagati ovinkasto alpsko cesto, poiskati prostor za spanje nad krajem Saint Jean de Maurienne, preurediti avto in iz avta gledati nevihto „et bonne nuit“.
9. dan (17. 8.)
- Le Grand Coin (F/AB-217)
Zdaj spet velja: več višinskih metrov, več vode s sabo, več obleke, več teže - same old same old. Vse dopoldne sem na hribu sama z me myself and I, zato pa vidim svizca, tri gamse, kozoroga in, kot najprej mislim, orla. Ko pa iz enega orla nastanejo najprej trije, potem pet in nato devet, sem vse bolj prepričana, da morajo biti jastrebi. Ogromni so in res lepi, kako krožijo nad mano. A usluge, da bi padla mrtva, jim ne naredim. ;)
Vreme naj bi zdržalo do popoldneva, a ko že pred 10. uro postane pošteno črno, še enkrat pogledam na meteoblue. Dammit - zdaj dežuje od 9. ure naprej z verjetnostjo 75 %. Še hitreje sopiham navzgor, in po tolikih aktivacijah zadnjih dni gre vsaj postavljanje antene kot v spanju. QRV sem ob 10.40, prve aktivacije se neizmerno veselim in tik pred 11. moram spet hitro pospravljati. Postaja tako črno in megla mi vzame vsakršen pogled. Na kratko poskusim še srečo na 2 m in nato že spet oddrvim. Najprej 900 m skoraj vodoravno po grebenu, potem pa še precej dolgo navzdol brez zavetja, drevesa, skale ali kakršnega koli zavetišča. Tu ne bi rada ujela nevihte. Po 30 minutah se vendarle spet malo zjasni in pridem iz megle, ki ovija le še vršace. Nekaj borovnic se še izteče in šele 100 m pred prihodom na parkirišče začne rahlo deževati. Ufff! Sreča! Zato pa: av, moja kolena ...
Sedem v restavracijo na Col du Chaussy, nekaj pojem in počakam, da se dež spet unese. Preostanek popoldneva vedno znova dežuje in v avtu se zlekem na uho. Prej poiščem še dobro pot na naslednji vrh in upam na boljše vreme za naslednjo prvo aktivacijo.
10. dan (18. 8.)
- Le Bellachat (F/AB-196)
Danes pozitivne višinske metre s 1.370 še malo dvignemo, tudi vrh je z 2.822 m višji kot včeraj. To pomeni daljši vzpon in vreme mora zdržati. Do 12.30 bo to absolutno najlepši in najboljši radijski dan cele ture. Potem se prevesi bolj v nočno moro. Vzpon je tako lep, da po telefonu posežem menda vsaki dve minuti in naredim fotografijo. Pokrajina je osupljivo divja, nedotaknjena in lepa, srečam pa na stotine ovac, več kot 10 kozorogov (dva na razdalji 10 metrov) in več svizcev (eden je oddaljen samo 5 metrov). Vreme je sanjsko in na vrh pridem presrečna. Prva aktivacija uspe in na koncu posebej počakam še pol ure na IK2LEY Fabia, da lahko naredim QRT s 50 QSO-ji.
Ja, in potem sem žal kaznovana za to, ker hočem pot navzdol skrajšati. Tako strmo je, da v visoki travi dvakrat zdrsnem. Pri tem mi iz žepa hlač pade telefon. Ko to opazim, nimam več pojma, kje točno sem zdrsnila. Najprej po dolgem in počez preiščem celo pot. Čez nekaj časa se odpravim do planšarske koče, ki sem jo videla med vzponom, da bi prosila za telefon in bi svojega morda lahko locirala. Planšarica je super prijazna in mi posodi svoj telefon. Ker pa je moj telefon nastavljen na tiho in v letalskem načinu, se da ugotoviti le zadnji položaj, ne pa najnovejšega. To je veliko preveč nenatančno in po petih urah iskanja ter skupno več kot 2.000 opravljenih višinskih metrih odneham. Poleg tega naj bi bilo tu veliko volkov in nobenega ne bi rada srečala, ko se bo znočilo. Planšarici vrnem telefon, začnem sestop, srečam še dva lovca, ki se zvečer vzpenjata navzgor (mogoče gresta na lov na volkove), in sem šele pozno pri avtu.
Okoli 20. ure sklenem, da bo brez telefona res težko še nekaj dni voziti in delati zveze, in se odpeljem proti Italiji. Najprej skozi Tunnel de Fréjus, potem proti Torinu in Milanu, nato proti Benetkam. Okoli pol enih in pol petih zjutraj se vsakič uležem za eno uro in sem ob 9. uri zjutraj doma. Spočiti se ne morem kaj dosti, ker moram zdaj na lov za fotografijami v oblaku in seveda potrebujem novo kartico SIM in tako naprej. Na mojo žalost vse fotografije zadnjih osmih dni, se pravi vse fotografije, ki sem jih naredila v Franciji, niso sinhronizirane. Nekaj takih, ki sem jih poslala naprej, dobim nazaj prek Whatsappa in Signala, a najbolj neizmerno mi je žal za zadnji dan. Eno samo fotografijo sem poslala IN3JIB Julianu prav med logiranjem, ko se pojavi sporočilo od njega: „saj si res unstoppable“. Ja, in tako hitro sem postala stoppable.
Zaključek
Švico, ki naj bi bila pravzaprav cilj tega tripa, sem zdaj dejansko samo obkrožila. Zato pa sem v 10 dneh prevozila nešteto kilometrov, preživela približno 38 ur v avtu (poleg tega sem v avtu tudi spala), aktivirala 30 vrhov, zabeležila veliko lepih QSO-jev in pri tem prečkala pol Nemčije in Francije, vključno s spontano nočno vožnjo počez čez Italijo. Iz načrtovanega projekta s štiritisočaki je tako nastalo nekaj čisto drugega.
Zdaj sicer vem, da so lahko desettočkovni vrhovi hitro aktivirani, a tudi to, da roadtrip z vročino, vožnjami in aktivacijami na hitro nedvomno načne rezerve.
V taki obliki takega radijskega roadtripa ne rabim še enkrat. Naslednjič raje spet izbrati eno območje (kot Abruce julija), tam ostati dlje, prevoziti manj kilometrov in zato spet preživeti več časa na hribu. Kakor mamljive so bile številne rdeče pike na Sotlasu v Bavarskem gozdu, v Schwarzwaldu in v Alzaciji – dve prvi aktivaciji na Le Bellachat in Le Grand Coin sta bili vsekakor moj vrhunec cele ture.
In eno je gotovo: naslednji trip gre v Švico.
73 de Sigrid Magdalena OE1YLS
To je gostujoči prispevek Sigrid Magdalene, OE1YLS. Tudi ti imaš zgodbo z gore ali iz shacka? Piši nam na [email protected]!
