Obstajajo radioamaterji, ki poslušajo. In obstaja Reinhold Reflexxer, OE0FLX. Reinhold ne posluša — Reinhold čaka. Čaka na trenutek, ko nekdo ponosno pripoveduje o svoji novi napravi. Kajti takrat, in samo takrat, se v Reinholdu prebudi refleks, hitrejši od vsakega VOX-vezja: „To je dobra naprava,“ reče blago. Premor. „Ampak dražja je seveda boljša.“
Reinhold ima načeloma tisto dražjo. Ne glede na to, o čem je govor — transceiver, končna stopnja, antenski tuner, koaksialni kabel, konektor, mikrofon, vrtljivi gumb na mikrofonu, vijak, ki drži vrtljivi gumb. Kar ima Reinhold, je boljše. Ni samo boljše, bilo je tudi dražje, in oboje je zanj eno in isto.
„To je dobro — ampak dražje je boljše“
Refleks deluje na vsaki rundi, v vsaki tonski legi, pri vsaki temi. Če kakšen OM navdušeno pripoveduje o svojem novem začetniškem TRX-u za 600 evrov, Reinhold priznavajoče prikima — „solidna izbira, res“ — in nato pristavi, da sam pač vozi vodilni model s polnobarvnim spektralnim zaslonom, „ampak to je druga liga, tega se ne da primerjati“. S čimer je odprl pogovor, ki ga nihče ni želel.
Če nekdo poroča o poceni RTL-SDR ključku, s katerim ravno dekodira vremenske sonde, Reinhold pohvali vnemo — in nato razloži, zakaj njegov štirimestni SDR-sprejemnik „igra v čisto drugem svetu“. Da se da s ključkom za 30 evrov priti presenetljivo daleč, Reinhold nikoli ni preizkusil. Saj že vnaprej ve, da je dražje boljše.
Najdražji shack na daleč naokoli
Reinholdov shack je muzej zgornjega cenovnega razreda. Vodilna naprava, velika končna stopnja, zunanji tuner, ki pravzaprav sploh ne bi bil potreben, ker ima vodilni model že vgrajenega — ampak zunanji je pač dražji, torej boljši. Slušalke stanejo več, kot je marsikateri OM odštel za svojo prvo postajo. Mikrofon je studijski model. Stoji v pajku. S pop filtrom.
Na fotografijah je shack videti kot reklamni prospekt. Vse se sveti, vse je novo, nič nima praske. Za to je preprost razlog: skoraj se ne uporablja. Naprava, ki jo upravljaš, dobi sledi rabe. Reinholdove naprave so brezhibne.
Preforsiran kot tržni razglašalec
Ko Reinhold vendarle enkrat oddaja, ve to vsa frekvenca. Ne zato, ker bi bili njegovi signali posebno čisti — ravno nasprotno. Reinhold je preforsiran. Vedno. Njegov studijski mikrofon, njegov vodilni model, njegova končna stopnja: zasedba, ki bi morala na papirju blesteti — na koncu pa zveni kot megafon v pločevinasti garaži.
ALC stoji trajno v rdečem območju. Govorni procesor je na maksimumu. Mic gain prav tako. „Da me dobro slišijo,“ reče Reinhold. Res ga dobro slišijo — namreč tudi tri kanale naprej. Kdor mu previdno namigne, dobi za odgovor: „Pri napravi tega cenovnega razreda to sploh ni mogoče.“
Fina nastavitev? Zveni kot delo
Reinholdova prava skrivnost je, da nima pojma o finih nastavitvah. Nič. Navodila za uporabo njegovega vodilnega modela so še original v foliji. Pojmi kot ALC-prag, stopnja kompresije, NF-pasovna širina, predizkrivljanje ali preprosto „zavrti mic gain navzdol“ pri njem sprožijo enako reakcijo kot davčna napoved: to z veseljem prepusti nekomu, ki se na to spozna. Le da tega nekoga nikoli ne pokliče.
To je fina ironija pri Reinholdu: lasti si naprave, s katerimi bi se dalo ustvariti res odličen, čist signal — in jih upravlja kot PMR radijsko postajo iz dvojnega pakiranja iz trgovine za naredi sam. Najdražja tehnika daleč naokoli, upravljana z natančnostjo stikala za luč. Pravi specialist.
Slišati le na 2-metrskem repetitorju
Tu končno postane okrog najglasnejšega moža v krajevni skupini prav tiho. Kajti Reinholda je pravzaprav slišati le na enem samem mestu: na krajevnem repetitorju 2 m. Prav na tistem repetitorju, ki ga odpreš z najcenejšo kitajsko ročno postajo kar od kuhinjske mize — in z vodilnim modelom za mesečno plačo prav tako. Pri repetitorju ne odloča cenovni razred, ampak repetitor sam.
Na QRG-jih, kjer je res pomembna naprava, antena in predvsem znanje — šibki signali na kratkih valovih, simplex na veliki razdalji, čisto uglašen SSB-QSO na robu pasu — Reinholda nikoli ne slišiš. Tam, kjer bi dražja naprava dejansko lahko naredila razliko, brezhibno molči na polici. Reinhold si repetitor sicer deli s starimi znanci: repetitorski trol pač stanuje kar v sosednjem stanovanju.
Astronavt in mojster stolpov — vsaj v lastni domišljiji
Reinhold se tako ali tako vidi v višjih sferah — povsem dobesedno. Na tihem se prišteva med vesoljske radioamaterje. Ko je nekoč slišal ISS na 2 m — prek repeaterja seveda, z ročno postajo —, je bil to zanj rekoč izhod v vesolje. Od tedaj govori o “nas satelitskih ljudeh” in rad razlaga orbitalno mehaniko, ki jo dosledno povzema napačno. Najdražji Az/El rotator za satelitski promet je trdno načrtovan. Kot običajno pa ga nikoli ne naroči.
In tu je še mojster stolpov. Reinhold je strokovnjak za antenske drogove krajevne skupine — v teoriji. Vsakemu svetuje o statiki, sidranju, varovanju pred padcem in “edino pravem” drogu ter na pamet pozna vsak katalog. Njegova lastna antena je kratek navpični sevalnik, pritrjen na balkonsko ograjo. Reinhold se na stolp ni povzpel še nikoli; ko je bilo nekoč treba res nekaj montirati, je “iz varnostnih razlogov” najel podjetje — in vse skupaj nadzoroval s tal, s kavo v roki, kakor letališki kontrolor v stolpu.
Mesečni družinski album
Reinholdov drugi oder so družbena omrežja. In tam sledi zanesljivemu ritmu. Vedno takrat, ko drugi poročajo o svojih aktivnostih — SOTA-aktivacija, posrečen fieldday, redek DX v logu —, vsaj enkrat na mesec udari Reinholdova ura.
Tedaj objavi svoj družinski album. Porumenele fotografije, radijska postaja iz drugega obdobja, on sam z bistveno več las. „To je bilo nekoč, pred dvajsetimi leti, takrat smo še zares delali radio.“ Sledi naštevanje tega, kar je pred x leti enkrat naredil — z veseljem na dolgo in široko, z veseljem pod objavo nekoga, ki je ravno poln ponosa pripovedoval o svojem prvem samogradnem dipolu. Reinhold ne čestita. Reinhold spominja.
Lepota starih zgodb je pač v tem, da z vsakim pripovedovanjem postanejo boljše. Natanko kot tisto dražje. In tako se sklene krog: kar Reinhold danes ne dela na radiu, je nekoč delal toliko bolj vtisno — in njegova tedanja naprava je bila, ob vsej skromnosti, seveda boljša.
Nekega dne, to je gotovo, bo Reinhold svoje drage naprave res izkoristil do konca. Čisto uglašene, pravilno nivojirane, zunaj na zahtevnih QRG-jih. Mogoče naslednjo pomlad. Do takrat ga je dobro slišati — na repetitorju, tri kanale široko, in enkrat na mesec v komentarjih.
73 de Hansl Hohlleiter
Obvestilo o preglednosti
Ta satira je bila napisana s pomočjo umetne inteligence (Claude, Anthropic). Uporabljene ilustracije so bile, če ni navedeno drugače, ustvarjene z umetno inteligenco (ChatGPT/DALL·E, OpenAI). Vse osebe in klicni znaki so izmišljeni. Morebitne podobnosti z živimi ali pokojnimi radioamaterji bi bile zgolj naključne — in verjetno razlog za samorefleksijo. Pripombe in pritožbe po e-pošti na [email protected].
