Satirični pogled na lokalne megalomanske sindrome v radioamaterskem klubskem življenju.
Obstajajo društva. In obstajajo krajevne sekcije. Razlika? Točno – nobena. Vsaj če vprašaš krajevno sekcijo.
Krajevna sekcija kot suverena država
Opraviš izpit za radioamaterja. Želiš pripadati. Zato se včlaniš v društvo – v veliko, uradno. Ob prijavi te vprašajo: „Katera krajevna sekcija?” Navedeš najbližjo. Ali pa si že prej pristal tam – prek lokalnega repetitorja, rednega srečanja, radioamaterskega soseda.
Ne glede na to, kako prideš tja: od zdaj nisi preprosto član društva. Si član krajevne sekcije. In krajevna sekcija – to boš kmalu ugotovil – se ne vidi kot podskupina društva. Ampak kot neodvisna republika z lastno zunanjo politiko.
Krajevna sekcija ima „vodjo sekcije”. Ta ima vizitke. Krajevna sekcija ima „seje”. Krajevna sekcija ima „sklepe”. Krajevna sekcija ima celo svoj logotip – po vzoru pravega društva, a z dodatno strelo, ker se je treba izpostaviti.
Česar krajevna sekcija nima: lastne pravne osebnosti, lastnega računa, lastnih pravil in – to je bistvena točka – kakršnekoli oblike dejanske avtoritete.
Toda to nikogar ne moti. Najmanj vodjo sekcije.
Klubska postaja: moj zaklad!
Srce vsake samozavestne krajevne sekcije je klubska postaja. OE8XYZ piše na shacku. Antena se veličastno vrti na strehi. Vodja sekcije jo kaže kot nov avto.
Kar rad pozabi omeniti: klubska postaja pripada društvu. Pravemu. Licenca teče prek društva. Zavarovanje teče prek društva. Dovoljenje za anteno teče prek društva. Toda čustveno seveda pripada krajevni sekciji. In kdo jo sme uporabljati, odloča – pravilno – vodja sekcije. Osebno. Po simpatiji.
Kdor je na zadnjem žaru izrazil napačno mnenje o vertikalnih antenah, se mora postaviti v vrsto. Ali pa sploh ne pride več noter. Hišni red, pravi vodja sekcije. Da to ni njegova hiša – pozabimo.
Izključevanje članov: hobi znotraj hobija
Najlepša stvar krajevne sekcije, ki se ima za društvo, je občni zbor. Enkrat na leto se vsi zberejo. Je kava, torta in dnevni red, ki je videti kot od multinacionalke.
In potem pride vznemirljivi del: glasovanje. O predlogih. O proračunih (ki ne obstajajo). In občasno: o izključitvi člana.
Da, prav si prebral. Krajevna sekcija – podskupina brez pravne osebnosti – sklene izključiti člana. Iz česa natančno, ni jasno. Iz krajevne sekcije? To ni društvo. Iz društva? Za to krajevna sekcija nima pooblastila. Iz WhatsApp skupine? Mogoče, toda za to ne rabiš občnega zbora.
Kljub temu se glasuje. Z dvignjenimi rokami. Slovesno. Prizadeti prejme pismo. Na njem ni glave društva – ker je krajevna sekcija ne sme uporabljati – ampak doma narejen dokument v Comic Sansu. „Obveščamo vas, da je krajevna sekcija XY na svoji seji dne…”
Pravno ima to približno enako težo kot verižno pismo. Toda vodji sekcije se ob tem počuti prekleto dobro.
Siva eminenca
Za vsakim napihnjenim vodjo sekcije stoji član, ki je tam že trideset let in v resnici vse upravlja. Ne želi biti vodja – to bi bilo pod njegovim nivojem. Toda šepeta. Usmerja. Ima telefonske številke. Ve, kdo je kdaj kaj rekel.
Če prideš v krajevno sekcijo in se sprašuješ, zakaj vsi delajo lok okoli določenega OM-a, si ga našel. Ni zloben. Je vpliven. In ta vpliv uporablja s subtilnostjo kladiva.
Želi nekdo nov v odbor? „Sem že govoril z nekaj ljudmi…” Želi nekdo posodobiti klubsko postajo? „To smo že leta 1994 poskusili, ne deluje.” Želi nekdo organizirati field day? „Z mojim hrbtom?”
Siva eminenca je institucionalni spomin krajevne sekcije. Na žalost se spominja samo stvari, ki ji koristijo.
Soočenje z realnostjo
Drage krajevne sekcije: super ste. Res. Združujete ljudi, organizirate field daye (včasih), vzdržujete repetitorje (včasih) in ste prva kontaktna točka za nove radioamaterje v okolici.
Toda: niste društvo. Ne morete nikogar izključiti. Klubska postaja ni vaša. In vodja sekcije ni župan.
Vse, kar resnično potrebujete, je malo ponižnosti, delujoč repetitor in – seveda – dober dunajski zrezek.
Hamspirit.
„To je neusmiljena protestna pesem. A kritika ni usmerjena proti določeni skupini – ampak proti vsakomur, ki se počuti zadeto. Tudi proti meni samemu.”
prosto po Ariku Brauerju
73 de Hansl Hohlleiter, OE0HHL
Da Ortsstellenleiter – Pesem
Prikaži besedilo
[Verse 1]
I bin da Chef vo da Ortsstell
I hob des Sogen do
Mei Klubfunkstell, mei Antenn
Mei Shack, mei Studio
Wer eini will, der frogt mi zerscht
I prüf des gonz genau
Und wer beim Grillfest z’laut wor
Den schick i wieder z’Haus
[Refrain]
Mia san a Verein im Verein
Der kane is, oba kane sogt nein
Mia stimmen ob und schließen aus
Im klansten Funkverein vo gonz Österreich
[Verse 2]
I hob Visitenkortn
Und an Stempel no dazua
Mei Vollversammlung dauert
Vo ocht bis in da Fruah
Da Elmer sitzt im Eck
Und flüstert vor sich hin
Er waß wos 94 wor
Und wos seither net ging
[Refrain]
Mia san a Verein im Verein
Der kane is, oba kane sogt nein
Mia stimmen ob und schließen aus
Im klansten Funkverein vo gonz Österreich
[Bridge]
ZVR-Zohl hobma kane
Sotzungen? Brauch ma net
Oba Hausrecht, des hobma
Ah wenn’s Haus uns net ghört
[Letzter Refrain]
Mia san a Verein im Verein
Der kane is, oba kane sogt nein
Doch anes is uns wirklich wichtig:
73 – und Hamspirit sowieso!
Musik generiert mit Suno AI. Text: oeradio.at-Redaktion & Claude (Anthropic).
Obvestilo o preglednosti
Ta članek je bil raziskan in napisan s podporo umetne inteligence (Claude, Anthropic). Uredniška odgovornost in vsebinski pregled sta v pristojnosti uredništva oeradio.at. Vsi opisani scenariji so izmišljeni in mišljeni kot satira.
