25.6.–28.6.2026
Projekt Totes Gebirge se lahko začne. Od pomladi razmišljam, kaj vse bi v 3 dneh aktiviral. Koče tam zgoraj poznam, poti sem in tja tudi, le posameznih 7 načrtovanih vrhov še ne vseh – Spitzmauer, Rotgschirr, Schermberg, Elm, Temlberg, Gr. Priel, Hochkogel me vabijo. Aplikacija Outdooractive načrtuje in izbruhne: 61,4km, 30:24 ur hoje (brez časa za radio) in 5.691hm. Uf! Pri višinskih metrih mi zastane dih. Screenshot ture pošljem geocacher-prijatelju, ki dobro pozna to območje, in prijatelju radioamaterju.
Radioamater odgovori: „WTF” z dodatkom: „To boš že zmogel. Si pač fit.” Geo-Cacher napiše: „Si pa res povsem ponorel.” Z dodatkom: „Ja torej ne, to ne gre. Prosim, ne poskušaj me prepričati o nasprotnem.”
No, potem pa naprej! Vreme je napovedano kot iz sanj – celo malce preveč sanjsko, saj bo brutalno vroče in vem, da z vodnimi viri tam ni kaj prida. Traso moram malce spremeniti po vrstnem redu, saj je Pühringer Hütte od SO do NE že razprodana. V ČE (25.6.) po službi se odpravim v smeri Hinterstoder. Cilj: parkirišče Polsterlucke in 2 ½ ure hoje do Prielschutzhaus.
Ker si domišljam, da ponesem s seboj tudi kratkovalovno radio, je nahrbtnik ustrezno težak. In takoj bo več višinskih metrov kot načrtovano, saj po 2/3 poti ugotovim, da sem pri zadnji pavzi za pitje pozabil kačketo. Nič ne pomaga, brez kape ne morem niti slučajno 3 dni tavati po Totes Gebirge. Ne obotavljam se dolgo, odložim nahrbtnik in sprintem circa 200hm nazaj navzdol…in potem spet navzgor…
Na koči si poiščem mirno mesto v spalnici – od četrtka na petek je veliko prostora in v petek (26.6.) startujem ob 7. uri v smeri Spitzmauer (OE/OO-005). Danes sta načrtovani Spitzmauer, Temlberg (OE/OO-169) in prenočitev na Pühringer Hütte. Hüttenwirt Prielhütte mi svetuje, da grem po Stodertaler-Klettersteig gor in spet dol, saj naj bi bil na navadni poti še sneg. Vzpon je zahteven in strm, razgled pa neverjetno lep pri grebenskemu križu Edelweiß. Endfed je hitro postavljena in ob četrt čez 10 začnem QSOs na 40m, nato 20 in na koncu še na 2m. Uro pozneje se že spet spuščam in po Klettersteig na navadni poti naprej do Temlberg. Ko ga zagledaš, ti zastane dih. Uf, kako strmo je gor. No ja, zdaj sem pa že tu.
Spitzmauer
Posamezni pohodniki mi prihajajo nasproti, vendar danes ni prav veliko prometa. Pri vznožju Temlberga dam vse, česar za radio ne potrebujem, iz nahrbnika v spalno vrečo in vrečo shranjujem nekje ob skali. Tako bom naredil pri vsakem vrhu, kjer sta vzpon in spust enaka. Razlika v teži je ogromna. Razmeroma hitro (čeprav spet zelo strmo) sem na vrhu in si vzamem veliko časa za radio. Postane 28 QSOs in celo eno na 6m in drugo na 10m. Pri logiranju se moj telefon pregreje in za kratek čas obupa. Pred spustom naložim loge direktno na Sotlas, saj pri naslednji koči ne sme biti signala. Šele okoli 16. ure se odpravim na pot do Pühringer Hütte. V svoji naivnosti mislim, da bo koča „takoj za vogalom”. Daleč od tega. Naslednjih 3 ur hoje se mi zdi večno in voda postane prekleto skopa. Edino, o čemer pri tej vročini sploh razmišljam, je skok v jezero pri koči. Ob 19. uri pridem precej izčrpan. Vsi so pri jedi, lakote pa imam nič. Hrano odpovem pri hüttenwirtu, ki ni prav navdušen, in 5 minut kasneje sem v jezeru. Ker se sicer vedno zmrznem, ne morem verjeti, kako topla je voda. Sonce je že izginilo za Hochkogel, a kamnita plošča, na katero ležem sušit, me od spodaj še čudovito greje. Naporna 12-urna tura je takoj pozabljena. Ob 21. uri sem v ležišču in me celo noč neprestano prenaša. Ob 5. uri ne zdržim več in grem v pižami do jezera, iz katerega se dviga megla, ter zaplavem nekaj krogov s pogledom na Hochkogel. Za nič na svetu ne bi hotel biti zdaj kje drugje. Najkasneje zdaj vem, da bo aktivacija Hochkogla padla temu jezeru za žrtev. Najraje bi cel dan prebil v jezeru, ob njem in okoli njega. Vzpon na Elm (OE/ST-082) se začne ob 8. uri in sem si ga zamislil lažjega. Razpoke in luknje v skali imajo svoje in pri vsakem koraku moraš paziti, kam stopiš. Za aktivacijo na vrhu te nagradijo z čudovitim razgledom na Grundlsee.
Temlberg
Pühringer Hütte, See & Elm
Obvezna vmesna postaja pri jezeru ob 11. uri. Plisk, plisk, sončna krema, napolniti vodo, naprej. Da bo dan brez Hochkogla vseeno dolg, vem. Startati tik pred poldnevom na Rotgschirr (OE/OO-174) ni ravno najboljša ideja, a naslednje prenočišče je načrtovano na Welserhütte in kdaj danes pač moram tja priti.
Z vsem prtljago v nahrbtniku in napolnjenimi steklenicami za vodo se vlečem v opoldanski vročini po strmem vzponu navzgor. Proti koncu je pot varovana z vrvjo in vmes vedno znova poteka skozi snežišča. Pri vsakem snežišču do nedeljskega večera si zmažem noge, roke, tilnik in čelo s snegom. Vsakič se veselim ohladitve. Popolnoma uničen pridem malo pred 14. uro na vrh in po svoji škodi pozabim narediti vrhunskin foto. Moje misli so že pri spustu, saj se bojim, da ne bom našel neposredne poti naprej, temveč bo treba vse iti nazaj, če ne bom našel načrtovanega spusta, kar bi pomenilo 3 ure hoje več. Zato sem pri radiu raztresen in kmalu naredim QRT. Hvala bogu najdem dober in varen spust, po katerem pridem neposredno na markiran pot v smeri Welserhütte. Na poti vidim, kot vsak dan, posamezne gamse, in tik pred Welserhütte je zgodaj zvečer cela gams-Family na pohodu. Za mene je uganka, kako tukaj sploh preživijo. Totes Gebirge je en sam kup kamenja, in ta kup kamenja trenutno odbija toploto kot asfalt v mestu.
Rotgschirr
Tisti dan skupno zanesljivo popijem 4 do 5 litrov vode in sem kakor dan prej skupno 12 ur na poti. Ob 21. uri sem v postelji in se naslednji dan zbudim po nenavadnem koncertu smrčanja, kot da bi takoj umrl od žeje. Vsaj smrčači so obdarjeni s spanjem. Danes ne čakam več na zajtrk in že ob 5:55 startujem s težkimi nogami in izčrpan v smeri Schermberg (OE/OO-163). Dan bo tako ali tako dovolj vroč, na koncu pa me čakata še Großer Priel (OE/OO-004) in dolgi spust do Hinterstoder.
Končno enkrat grem v senci. Do konca bodo vse jakne in dolge vetrne hlače nedotaknjene ostale v nahrbtniku. Na nobenem vrhu si nisem ničesar oblekel. Tassilo-Klettersteig poznam in ga imam rad, a danes gre po navadni poti navzgor. Tega bi lahko takoj naredili za Klettersteig. Uf, kako nepričakovano strmo. Kdor ni popolnoma varen pri stopanju in brez omotičnosti, tukaj absolutno nima kaj iskati. Vsak oprijem, ki ga potrebujem za plezanje, dvakrat preverim, ali ne popusti. Včasih so celo večji kosi ohlapni. Celotna tura nasploh zahteva ogromno koncentracije. Ob najmanjši nepazljivosti bi se golenica lahko zagozdila v kakšni razpoki in zaradi vsega tega grušča je pri vsakem koraku preprosto paziti.
Neverjetno je, koliko se lahko potiš že ob 7:30 zjutraj, a senzacionalno sem že ob 8. uri na vrhu in postavljam Endfed-anteno. Moja super lahka a poceni teleskopska palica se spet enkrat zlomi in potrebujem nekoliko dlje, preden lahko pokličem CQ Sota. Presenetljivo veliko postaj je ta nedeljski jutro QRV in veselim se vsakega QSO.
Schermberg
Malo me je strah strmega spusta, a podkrepljen s svojimi 7 QSOs na 6m, sem hitro spet spodaj. Zadnji vzpon na Großer Priel (z Welserhütte) je na koncu najenostavnejši. Tega sploh nisem pričakoval. Opoldne sem zgoraj in zdaj si vzamem res veliko časa za radio. Postane 50 QSOs v 1 ½ uri. Na Gornjeavstrijce in Nemce se ta vikend super zanese in slišim kakšen nov glas. Le ženskih glasov mi manjka.
Großer Priel
Prvi del spusta je kar naporen in opaziti je, da je Großer Priel pogosto obiskan, saj je skala že dokaj gladka in spolzka. Zadnjič posebej pozorno, zadnja snežišča, in nenadoma je tik pred mano vodni vir. Super hladna in dobra pitna voda, zajeta skozi cev. Obe steklenici za vodo se popolnoma napolnita. Sedeč na kamnu pogledam navzdol na Prielschutzhaus in še veliko nižje je parkirišče, kjer me čaka avto. Kot da bi to perfektno načrtoval, sem tudi 3. dan spet natanko 12 ur na poti. Še dvakrat imam posebno srečo. Pri Prielschutzhaus ravno pelje tovorna žičnica navzdol in smem dati nahrbtnik k njej. Opremljen s steklenico za vodo gre zadnjih 600hm navzdol. Vmesna postaja pri slapu – ohladiti noge – naprej. Prevzamem nahrbtnik in naredim zadnjo pavzo pri širokem potoku. Tu bi se rad za kratek čas kopal, preden grem z avtom še dobre 3 ure nazaj na Dunaj. Skočim noter in po 3 sekundah sem spet zunaj. Prekleto, kako hladen je potok! Hitreje kot načrtovano sem spet oblečen, naredim mogoče 10 metrov od zadnjih 20 minut hoje peš, ko pripelje avtobus in me brezplačno pelje do parkirišča Polsterlucke.
Nekaj prask in odrgnjene kože vzamem po treh dneh intenzivnega stika s skalo s seboj na Dunaj, pa tudi neustavljiv občutek, da sem zmogel circa 5200hm in 6 aktiviranih vrhov.
vy 73 de Sigrid Magdalena, OE1YLS
