Razmišljanja o kulturi v radioamaterstvu — od nekoga, ki sam ni vedno naredil vse prav.
Radioamaterstvo živi od raznolikosti: mojstri, contesterji, DXerji, operaterji na prostem, SOTA aktivatorji — in ja, tudi eksentriki. Nekateri pojejo na frekvenci. Nekateri pripovedujejo zgodbe. Nekateri morda komu “gredo na živce”. Ampak dokler nihče namerno ne moti ali žali — je to preprosto radioamaterstvo. Tako je bilo vedno.
Začnem pri sebi
Tega ne pišem z visokega konja. Sam sem naredil napake. Z AI-generiranimi pesmimi sem se norčeval iz ljudi, ki so se po mojem mnenju preveč postavljali v ospredje. Bilo je kreativno. Bilo je tudi smešno. Ampak bilo je tudi žaljivo do konkretnih oseb. To je imelo posledice. Prevzemam odgovornost.
Povem, kar mislim. To ni vedno udobno — tudi zame ne. Ampak raje sem iskren in neprijeten kot vljuden in lažen.
Prav zato pišem ta prispevek. Ne zato, ker bi vedel bolje. Ampak zato, ker vem, kako hitro takšne stvari eskalirajo in kaj naredijo skupnosti.
Posebnost ni prestopek
Predstavljajte si: Dolgoleten član skupnosti izstopa z nenavadno oddajo. Malo glasno, malo svojevrstno, malo nostalgično. Nobenega kršenja pravil, nobene žalitve, nobenega motenja. Preprosto drugačno.
Kaj narediš? Kratek pogovor na štiri oči. Prijazen namig na klubskem srečanju. Konec.
Česa ne narediš? Sporočilo celotni skupini — s posnetkom in poimensko navedbo. To ni transparentnost. To je javno ponižanje. Tudi če je vljudno zapakirano.
Vodenje ne pomeni igrati šerifa
Kdor prevzame odgovornost v skupini, je moderator. Ne sodnik. Dobro vodenje pomeni: Najprej pogovor. Ostati sorazmeren. Spodbujati raznolikost. In biti zgled — v tonu in v ravnanju.
Javna ponižanja ustvarjajo tabore. Škodijo zaupanju. In na koncu razkrijejo več o pošiljatelju kot o prizadeti osebi.
Za kaj pravzaprav gre
Skupnost, v kateri so posebnosti sprejete. V kateri se konflikti rešujejo neposredno in spoštljivo — ne prek skupinskih sporočil. V kateri vodstvo moderira namesto izpostavlja. In v kateri šteje človek za klicnim znakom.
Nihče od nas ni popoln na frekvenci. Jaz najmanj. Ampak ravno zato bi morali paziti drug na drugega namesto napadati drug drugega.
„Moč je v razlikah, ne v podobnostih.”
Stephen Covey
73 de OE8YML